Skoraj sem naredila zvin gležnja gležnja
Danes sem skoraj popolnoma zvila gleženj, ko sem narobe stopila na stopnicah. Zvil se je toliko, da sem čutila in slišala en čuden zvok. Takoj mi je postalo slabo in bolečina je bila neznosna. Vse, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem se usedla na stopnice in se prepustila čakanju, da bolečina mine. Le ta pa kar ni hotela izginiti in dobila sem že občutek, da ne bo. Vedela sem le to, da moram počakati, da prva bolečina mine, preden stopim na nogo. Obstajala je seveda najhujša možnost, ki bi pa bila zeli hud zvin gležnja, ki si ga pa res nisem želela. Danes je bil namreč moj prvi obisk fitnesa in prva stvari, na katero sem pomislila, je bila, ne bom mogla trenirati.
Ko sem čakala na stopnicah, da se izkaže, kako hudo je vse skupaj, sem razmišljala o tem, kako še nikoli nisem tega naredila. Res se ne spomnim, da bi kdaj imela zvit gleženj. Spomnim se, da se mi je to zelo velikokrat zgodilo ko sem bila še v vrtcu ali pa v osnovni šoli do približno tretjega razreda, potem pa ne. Tolikokrat sem bila izpostavljena bolj kritičnim situacijam, da bi se mi to zgodilo pa se mi ni in potem grem po nedolžnih stopnicah in evo.
Nisem imela toliko potrpežljivosti, da bi počakala čisto do konca bolečin, ker je res trajalo. Ko je že šlo proti koncu, sem vseeno stopila na nogo, na kateri lahko, da sem zvila gleženj, da preverim stanje. Ko sem stopila nanjo, me nič ni bolelo. Sicer nisem prav ničesar kaj preveč razmigavala, da ne bi našla kakšne točke in bi si potem vse skupaj razbolelo. Pomembno mi je bilo le to, da, ko stojim in hodim, me nič ne boli.